Zgodovina reševalnih psov

Prvi zapisi o uporabi psa za reševalne namene segajo v leto 1707, zapiski samostana St. Bernard. Menihi so svoje pse bernardince uporabljali za reševanje obnemoglih popotnikov na prelazu med Švico in Italijo.
Pred vojnami so pse uporabili za policijske in vojaške namene, kasneje pa so jih začeli usposabljati tudi za iskanje mrtvih in pogrešanih oseb. Naloga psov je bila, da v strelskih jarkih poiščejo ranjence, ter z glasnim laježem opozorijo nanje.

V prvi svetovni vojni (1914 – 1918) so iskali ranjence po bojiščih. Teren so preiskovali sistematično, ter ob najdbi vztrajali toliko časa, da so do njih prišli bolničarji. Po vojni je ta dejavnost nekoliko zamrla.
 Leta 1938 pa so švicarski gorski reševalci odkrili sposobnost psa za iskanje ponesrečencev v snežni plazovini in pričeli z načrtno vadbo. Kmalu za Švicarji so s šolanjem lavinskih psov pričele tudi druge države .
Med drugo svetovno vojno so se psi izkazali na Vzhodnem bojišču, saj so v bojih okoli Stalingrada rešili okrog 200.000 ranjencev. V Angliji pa so pričeli za reševanje izpod ruševin uporabljati za to delo prešolane sanitetne pse, ki so že med bombnimi napadi in po njih v ruševinah iskali ponesrečence.
Izkušnje in dokazana uporabnost reševalnega psa sta pospešili razvoj te smeri kinologije v vseh državah, ki so pričele v svoje enote civilne zaščite vključevati posebej šolane pse za reševanje iz ruševin.
Na tem področju so bili vodilni Švicarji, ki so že leta 1968 pričeli s sistematskim šolanjem psov v svojem društvu za reševalne pse in so leta 1972 izdali tudi prva navodila za šolanje reševalnih psov.